oblikovanja, pri čemer je risbi kot okostju  počasi dodajal meso. Že od vsega začetka je  znal zavreči tisto, kar se ni ujemalo z njegovimi  kritičnimi pogledi in se na ta način povzpel do  poglobljenega opazovanja, doživljanja in  upodabljanja predmetnega sveta. Kako uspešno  zna biti tako bogatenje znanja skupaj s  prirojeno nadarjenostjo in občutkom za  odkrivanje drobnih stvari, ki nas obkrožajo, a  jih naše oko velikokrat prezre, povedo komaj  preštevne Krambergerjeve upodobitve. Med nje  štejemo tihožitja, portrete, krajine do npr.  komaj opazne male umetnine, krone na  posnetku Brezjanske Marije v mozirski cerkvi,  kjer lesket zlata in dragih kamnov, sijaj barve in  plastičnost oblik govori na prvi pogled za  odlično delo zlatarja in nam šele dotik z njo  prežene iluzijo in obenem potrdi slikarjevo  mojstrsko spretnost.  Podoben natančen pristop k predmetu je  značilen za celoten slikarski opus Jožeta  Krambergerja. Med slikami prevladujejo  tihožitja, ki so ob enem temeljno izhodišče  njegovega slikarstva in ki včasih zaidejo celo v  krajino in portret. Tihožitjem namenja slikar  stalno mesto, navadno preprosto kmečko mizo,  ki jo kdaj pa kdaj prekrije s prtom. Očišče je za  kanec privzdignjeno, svetloba prihaja zdaj z  ene, zdaj z druge strani, ozadje je barvno  umirjeno, vendar previdno osvetljeno, kar  pomembno vpliva na plastičen izraz  upodobljenih predmetov. Materiali, ki so  sestavni del tihožitij, steklo, kovina, les,  lončevina, tkanina, usnje itn. so v svojih  strukturah zgledno posneti. Enaka ocena velja  tudi za barvo, ki ni lokalna, temveč v svetlobi  

občutljivo niansirana. Priznanje pritiče tudi  portretom, ki so znani po skladnosti z  upodobljencem. Slikarsko dognano predstavljeni stopajo  posamezni portretiranci iz različno osvetljenega  in barvno nevtralnega ozadja pred gledalca,  drugi so vključeni v njihovo domače okolje,  včasih z drobnim predmetom povezanim z  imenom, ki ga nosijo itn. K nam se obračajo en  face ali z rahlim odklonom glave. Slikar z veliko  pozornostjo obravnava roke in obraze, še  posebej obleko in vse kar ji pritiče. Pri tem je  Jože Kramberger tako kot v ostalih delih  dosledni realist in v skladu s tendencami zdaj  tradicionalnega (npr: Portret kiparja), zdaj  zopet sodobnega realizma (npr: Portret tete).  Kljub realističnemu pristopu k slikarski tvarini  odkrivamo marsikaj v slikarjevem delu tudi  drobno simbolno jedro. To velja posebej za  številne slikarjeve upodobitve kruha kot  osnovne hrane človeštva in morda kot spomin  na težka leta mladosti. Trenutki tesnobe  odmevajo v kar nenavadni predstavitvi motiva  smrti in srečanja z njo, slika, ki vključuje tudi  slikarjev lastni portret. Slikarjevo navezanost na  glasbo kažejo številne upodobitve glasbil,  domačnosti kmečkega doma in življenje v njem  pa predmeti iz njegove kuhinje in shrambe.  Življenjska pot Jožeta Krambergerja od  kmečkega hlapčiča in pozneje zidarja do  uveljavljenega in uglednega slikarja je vredna  romana, obenem pa pomeni spodbudo za vse, ki se morajo z lastnim delom in voljo dokopati do  mojstrstva v taki ali drugačni stroki. 

• Anamarija Stibilj Šajn    umetnostna zgodovinarka    in likovna kritičarka

• mag. Milena Koren Božiček    muzejska svetnica

• dr. Cene Avguštin    umetnostni zgodovinar

Slikarski razvoj Jožeta Krambergerja ne  moremo pospremiti z običajnimi besedami, pri  njem gre pravzaprav za izjemen pojav v naši  umetnostni sredini, za slikarja, kakršnega  danes skoraj ne najdemo več, podobnega tistim  umetnikom, ki so pred stoletji v zgodnji  renesansi začeli z velikim zanosom s svojimi  deli osvajati predmetni in figuralni svet, tisti  vsakdanji svet, za katerega srednji vek v svojih  transcendenčnih težnjah ni imel pravega  posluha. Tako kot se je takratna umetnost  začela razvijati z risbo, ki jo je umetnostni  teoretik Ghiberti proglasil za temelj slikarstva in  kiparstva, je tudi Jože Kramberger,  neobremenjen s kakršnokoli tradicijo, teorijo ali  šolo, začel z njo odkrivati preproste stvari v  svojem okolju. Postal je pravi snovni naturalist,  naslikal je vse, kar se mu je zdelo vredno