Jože Kramberger
slikar
Kritiki
Srečanje s slikami Jožeta Krambergerja je
doživetje primerljivo občutkom, ki nas bi
prevzemali, če bi kolo časa zavrteli za dobro
stoletje nazaj, čeprav slikar slika šele
slabega pol stoletja.
Predmeti na njegovih slikah so bolj
muzejski eksponati iz življenja babic in
dedkov kot tihožitja vsakdanjika in življenja
slikarja. Neizčrpen je Krambergerjev motiv
kruha, tako kot je ta neizčrpno hranilo duha
in telesa.
Slikarsko pot je začel z barvo, ne z risbo,
kot je navada. Risbe se je temeljito lotil v
sedemdesetih letih. Svoje slike je slačil do
skeleta in jih potem spet oblačil v
dragocena oblačila. Posebno tista, ki so bila
najbolj pisana in vzorčasta, je še obogatil z
drugimi dodatki, ki so slikarja popolnoma
prevzeli v vsej njegovi natančnosti.
Skoraj portretni status bi smeli dodeliti
hlebcu kmečkega kruha, vedno enako
ožarjenim z močnim svetlobnim
karakterjem in prekritim s skorjo spoštljive
vzvišenosti, ki mu jo je Kramberger vdahnil
s pokornim, a visokim osebnim
spoštovanjem, do izjemne človekove
stvaritve.
Kruh ni samo hrana, temveč kar prispodoba
doma in spomina na mater. Umrla je že v
njegovem otroštvu. To osebno bolečino je
mlad, še ne trinajstletni deček, nesel s
seboj v svet, kamor se je podal „s trebuhom
za kruhom“.
Že od prvega srečanja z Jožetom
Krambergerjem se spominjam njegovih
hlebcev kruha. Ob pogovorih o njem se
največkrat slišijo besede „A, to je tisti, ki
slika kruh!“ in „Ampak kruh mi je pa najbolj
všeč“.
Izstopajoče malikovanje kruha je zelo
razumljivo glede na njegovo težko življenje,
ki je sedaj že daleč za njim, a nikoli
pozabljeno. Še bolj pa je videti prepričljiva
prispodoba kruha kot portret matere, ki se
je morda niti ne spominja. Ohranil je pa
omamni vonj in obliko kruha kot portret
matere. Pogrešal „ju“ je, ko „ju“ je izgubil
in šel v svet, „njo“ in „njega“ pa je kar
združil v eno podobo.
• mag. Milena Koren Božiček
muzejska svetnica